Na sejmu se pokaže naša raznovrstnost in družbena vključenost, saj se povežemo z društvi, interesnimi skupinami, kulturniki, posamezniki in z institucijami, ki ta dan omogočajo brezplačne oglede muzejskih razstav. S sejemsko povorko opozorimo na našo dediščino in skozi dan široko odpremo vrata svobodnemu in ustvarjalnemu duhu.

Sejemski dan je prežet z glasbo, s prireditvami in koncerti. Suhorobarske igre so preplet znanja in veščin, ki jih tekmovalne skupine kažejo na grajskem odru – slednjega nato zavzamejo mnoga lokalna društva. Ob 16. uri na grajskem odru nato zazveni osrednji koncert z atraktivnimi glasbenimi izvajalci. Koncert pa še ne pomeni konec semanjega dneva, saj se glasbeno dogajanje odvija od jutra do pozne noči.

Saj poznate tisto znamenito ribniško: Vre, vre, vre, mi smo Ribn’čanje? Že od leta 1976, ko se je saga o ribniškem semnju suhe robe in lončarstva začela, jo pojejo ob odprtju in naznanjajo tradicijo, ki ji v etnološkem smislu menda nihče ni kos. Kajti na ribniškem trgu in vseh stranskih ulicah se na prvo nedeljo v septembru vedno zgodi enako: mesto preplavijo izdelovalci izvirnih domačih rokodelskih obrti, pridružijo se jim tudi mojstri raznih slovenskih starih in sodobnih umetnostnih obrtniških vej, za zabavno nakupovanje pa skrbijo še ponudniki vseh mogočih storitev. Tako semenj postane pisan in živ, z več kot tristo stojničarji, obiskovalci pa se štejejo v deset tisočih.

Turistično-etnološka prireditev Ribniški semenj je nastala kot spodbuda nadaljnjemu razvoju ribniških domačih obrti, ki jih je v obdobju po drugi svetovni vojni resno načel čas modernizacije. Konkretni poskusi, da bi oživili domačo obrt, so se v Ribnici pojavili že v 60. letih 20. stoletja z muzejsko razstavo Suha roba in lončarstvo in odprtjem trgovine Spominkarstvo z leseno in lončeno robo. Leta 1967 je v okviru tedna muzejev v ribniškem gradu potekal t. i. muzej na prostem; obiskovalci so lahko videli, kako pred njihovimi očmi nastajajo suhorobarski in lončarski izdelki, ter jih na tem mestu tudi kupili. Razstava je bila zelo dobro obiskana. Avtor prispevka v Dolenjskem listu se je spraševal: »Vsi so pohvalili novo prireditev, ki bi lahko postala stalna. Zakaj ne bi v Ribnici imeli svojega sejma, kjer bi lahko kupili vse vrste ribniške suhe robe in lončarije?«

Devet let kasneje je bil v Ribnici organiziran prvi sejem, glavno organizacijo sejma je prevzelo Turistično društvo Ribnica. V zapisniku društva iz leta 1976 je predsednik Andrej Klemenc zapisal, da je sejem potreben, ker je potrebno napeti vse moči, da se suhi robi in lončarstvu pomaga … da pri tem ne smemo biti ne pripravljeni, brezbrižni in čakati na pomoč od drugje, ampak se moramo potruditi in dati vse od sebe, da »nam leske ne usahnejo in ožage ne ugasnejo«.

V ideji ribniškega sejma, ki je nastajala več let, je združena dediščina ribniških sejmov in domače obrti. Že ob prvem sejmu, ki je bil leta 1976, so organizatorji zapisali, da gre za tradicionalno prireditev in res se je z voljo in pripravljenostjo ljudi, ki so vneto sodelovali vsa ta leta, ohranjal sejem živ in se tako hitro približuje svoji 50-letnici.